RAZLIČNA OBDOBJA IN KAKO JIH PREPOZNAMO

Kot vsi vemo, se je skozi zgodovino razvrstilo kar nekaj različnih stilov. Tokrat vam želimo na kratko povedati nekaj o njih in v čem se razlikujejo. Tako boste lahko pri svojem iskanju starin, bolj pozorni na starost predmeta. Pred renesanso je seveda še kar nekaj zanimivih obdobji, a začnimo z njo, o tistih starejših, pa morda kdaj drugič.

1. RENESANSA 14.-17.STOL.

Renesansa, se je začela razvijati v Italiji, kjer je naraščalo bogastvo med meščanstvom, ki so želeli, večja boljša domovanja, s tem pa se je povečalo povpraševanje po visoko kvalitetnih izdelkih za dom. K nam se je sicer renesansa razširila šele iz severnih dežel, največ Nemčije, najprej pa so posnemali le dekorativne dele, šele nato obliko. V renesansi se umetniki vračajo nazaj k klasičnemu svetu, zato je za ta stil zelo značilno močno arhitekturno oblikovanje. Pri bogatejših so postale priljubljene postelje s štirimi stebri, pri tistih revnejših, pa postelje z vzmetnico napolnjene s slamo. Podobno se zgodi s stoli, ki so pri premožnejših veliki, udobni, velikokrat posnemajo stil, prestolov cerkvenih dostojanstvenikov, pri tistih revnejših pa so enostavnejši. V tem času je zelo pogost stol v obliki črke x. Najbolj priljubljen kos pohištva pa je bil v tistih časih »cassoni« oziroma poročna skrinja. Vsi sloji tedanje družbe so si prizadevali, da je bila v hiši vsaj ena takšna skrinja. Te so bile ponavadi zelo okrašene, na vrhu in po straneh, čeprav so si tiste najbolj okrašene, lahko privoščili le najbogatejši. Pohištvo je bilo drugače zmerno okrašeno in je imelo preproste dizajne. Najbolj pogoste so bile rezbarije na površini lesa, pogosto pa so bile v dizajn vključene arhitekturne značilnosti klasičnega sveta, kot na primer stebri. Ostal navdih so črpali iz mitološkega in religioznega sveta, pa tudi iz zgodovine. Pogosti motivi so bili, demoni, angeli, arabeske in cvetlični vzorci, za noge miz in skrinj pa so pogosto uporabljali motiv levje šape. Pogost material za izdelovanje je bil oreh in javor, hrast, ki so ga prej pogosto uporabljali, pa se v teh časih opušča. Kosi iz tega obdobja so ponavadi temnejše barve. Za površinsko obdelavo so uporabljali le olja in čebelji vosek.

2. BAROK 17. STOL. – 1740

Barok se začne razvijati v Italiji, kmalu po zatonu renesanse, k nam pa barok pride zelo pozno in ponovno prek severnih dežel. Za baročno obdobje, kot že samo ime barok pove je značilna obilna okrašenost, tudi sami kadar pomislimo na barok, najprej pomislimo na obilno okrašene cerkvene oltarje in razkošne palače. Baročno umetniško gibanje je sprva promovirala Katoliška cerkev, kot odgovor na protestantsko reformacijo, kmalu pa slog sprejmejo tudi katoliške monarhije, kot sredstvo za razkazovanje svojega bogastva in moči. Izdelovalci, začnejo izdelovati dovršene in okrašene kose za monarhijo, kar se prične predvsem v Franciji in se nato postopoma širi po dvorih v Evropi. Nekateri kosi, izdelani za francoskega kralja Ludvika XIV, so postali simboli baročnega pohištva in so znani tudi kot slog Ludvika XIV, po teh kosih vlada ogromno povpraševanje tako med zbiratelji kot med ljubitelji starin. V tem obdobju baročno pohištvo deli nekatere značilnosti z drugimi umetniškimi obdobji, med katerimi je najbolj značilna prefinjena ornamentika. Kosi pohištva so imeli veliko podrobnosti, dizajni pa so bili bogati in včasih pretirano dekorirani. Kljub izvrstnemu ornamentiranju so imele baročne kompozicije občutljivo uravnoteženost in harmonično vključevanje vseh elementov. Kosi pohištva so bili ponavadi simetrični, vsi detajli pa so se kopirali na obeh straneh, z zelo majhnimi variacijami. Splošna postavitev je pogosto vsebovala zasukane stebre, ki so vključevali veliko krivulj, da so dajali občutek dinamike. V večini miz, omar, oken in visokega pohištva so stopala podstavka pogosto diagonalno prepletena. Štiri noge so bile običajno edini elementi, ki so se dotikali tal. Težke letvice so bile uporabljene za dekoriranje ne le zgornjega dela, ampak tudi vrha vsakega odseka, kjer je prišlo do pomembne spremembe velikosti, na primer na podstavkih in spodnjih predalih. Za okrasitev kron so uporabljali najrazličnejše elemente, od pedimentov do skulptur. Pomembno vlogo v tem obdobju predstavljajo tudi redne trgovske poti med Evropo in Azijo, kar je vplivalo na na material, ki so ga uporabljali pri izdelovanju izdelkov.
Veliko je bilo povpraševanja po ekskluzivnem in eksotičnem lesu, zato je v mnoge elemente vključena ebenovina in mahagonij. Še vedno pa niso pozabljali na domač les, največ se v tem obdobju uporablja hrast, oreh in kostanj. Izdelane kompozicije, narejene z intarzijami, so postale značilne za baročno pohištvo. Vložki so bili narejeni z vstavitvijo furnirja kontrastnih barv ali iz različnih materialov, kot so kovina in slonovina. Pogoste so bile tudi marmornate mize, obrtniki pa so za ustvarjanje kontrastnih kompozicij uporabljali različne vrste. Na prehodu iz 18. stoletja je velik trend postalo pozlačevanje pohištva. Zlato je bilo povezano z bogastvom, vrhunsko razkošje pa je bilo imeti zlato pohištvo. Zlati lestenci in okvirji za ogledala ali slike so postali priljubljeni tudi na evropskih dvorih. Tudi kljuke so imele dovršen dizajn in zlato dekoracijo. Motivi za dekoracijo so bili ponavadi stilizirano listje in geometrijske oblike, spirale in krivulje. Kot okras na vogalih in na vrhu nog so upodabljali kerubine in živali. V pohištvo začnejo vstavljati tudi grbe in začetnice lastnika, saj je pohištvo velik statusni simbol.

3. ROKOKO 1700-1750

Rokoko je pravzaprav pol baročni stil, ki je bil marsikje v Evropi bolj priljubljen kot barok.
Samo ime izhaja iz Francije in pomeni kup kamenčkov. Začel se je razvijati v Franciji, kjer so začeli zavračati togost umetnosti dvorov in so si zaželeli lahkotnejše umetnosti. Pohištvo v baroku je močno okrašeno, a je tudi ozemljeno in trdno, okraski so razporejeni logično in simetrično, uporabljajo temen les in barve. To se v obdobju rokokoja spremeni, saj začnejo uporabljati svetlejše barve in svetlejši les, je pa pohištvo enako močno okrašeno kot v baroku, odlikuje ga predvsem pretirana pozlačenost in posrebrenje. Začnejo odstranjevati utemeljene lastnosti baročnega pohištva. Pohištvo rokoko ima precej tanjše noge, ki se pogosto opira na s-podobno krivino, imenovano kabriolna noga. Kabriola je bila modelirana po nogi živali, morda koze, kar kaže tudi na še en element rokokoja: organske motive. Medtem ko se je barok osredotočal na arhitekturne motive, je rokoko uporabil trto, listje, cvetje, školjke in druge naravne oblike v okraskih pohištva.
Morda najpomembnejša razlika v pohištvu rokoko je bila zavrnitev simetrije. Rokoko umetnost je izrazito asimetrična, kar daje občutek brezciljne muhavosti. V pohištvu najdemo asimetrične, organske modele, ki potekajo vzdolž pozlačenih nog, naslonjal za roke in hrbta.

4. NEOKLASICIZEM 1750 – 1810

Pri nas in Avstriji poznan tudi kot Jožefinski stil, po avstrijskem cesarju in reformistu Jožefu II.
Sicer pa se neoklasicizem začne v Franciji, kjer so izdelovalci, utrujeni od preobilnosti rokokoja in se začnejo ponovno obračati proti klasičnim oblikam starega sveta. Gibanje so spodbudila tudi arheološka odkritja ter objave del o klasičnih spomenikih po vsej Evropi. Neoklasicizem, temelji na ravnih linijah in pravokotnih oblikah ter na podlagi izbora klasičnih okraskov. Klasični motivi so se sprva zmerno nanašali na pohištvo v nespremenjeni obliki, počasi pa je ukrivljeno linijo rokokoja zamenjala preprostejša in strožja pravokotna zasnova: noge stola so postale ravne in zožene. Intarzije pa so se kot poprej, široko uporabljale za dekoracijo. V tem času odkrijejo tudi nove postopke, eden najbolj poznanih je šelakova politura oziroma francoska politura. V zadnjih 20 letih 18. stoletja se je v oblikovanju pohištva pojavila težnja po večji izpopolnjenosti, lahkotnosti in delikatnosti. Značilna so hrbtišča v obliki srca in ščita na stolih in mizah ter stožčasti in rebrasti nosilci za mize in druge kose.

5. EMPIR 1789-1815

Stil empir se je v Parizu začel v času revolucije in se je hitro razširil po Evropi, vsaka država pa ga je prilagodila svojemu nacionalnemu okusu. K nam je pohištvo iz tega obdobja v večini uvoženo, predvsem iz Dunaja. K ustvarjanju sloga sta v veliki meri prispevala dva francoska arhitekta, Charles Percier in Pierre Fontaine, ki sta zasnovala opremo Napoleonovih notranjih prostorov.
V osnovi je bil empir nadaljevanje neoklasicističnega sloga z veliko močnejšim arheološkim navdihom, ki je vodila k neposrednemu kopiranju klasičnih vrst pohištva. Zaradi Napoleonovih ekspedicij v Egipt, so pri kopiranju klasičnih elementov uporabljali ogromno egiptovske ornamentike. Pohištvo, furnirano z mahagonijem je prevzelo oblike rimskih, grških in egipčanskih stolov in miz, s podstavki s krilatimi levi ali palminimi listi. Na pohištvu ponovno opažamo pozlačene elemente, ki v večini predstavljajo antične kipe in mitološka bitja, noge pa so velikokrat v obliki pozlačenih levjih šap. Kjer ni bilo klasičnih prototipov, so sodobne modele poživili s klasičnim ornamentom.

6. BIDERMAJER 1815-1848

Bidermajer se začne razvijati predvsem v Nemčiji in Avstriji, kjer srednji sloj, meščanstvo, postaja stabilen in velik del družbe. A zaradi cenzure in zatiranja ne sodelujejo v političnih krogih in se raje usmerijo v udobnost domovanj, kar umetnost osredotoči na užitke zasebnega življenja, srednjega razreda. Ime bidermajer obdobja, sicer prihaja iz satirične revije Munich Fliegende Blätter, kjer je izmišljen lik Papa Biedermeier komičen simbol udobja, srednjega razreda.
Stil bidermajer pohištva je poenostavljenje oblik empira, dodatkov ni več, saj je v tem času največji okras sam les, zato furnir skrbno izbirajo, da ga lahko simetrično porazdelijo okoli neke središčne linije. Za ta slog je značilna klasična preprostost. Stoli so imeli ukrivljene noge, kavči pa so imeli valjane roke in so bili velikodušno oblazinjeni.

7. HISTORIZEM 1840-1900

To obdobje zaznamuje več stilov, ki pa vsi svoje značilnosti jemljejo iz zgodovinskih stilov, med njih prištevamo neogotiko, neobarok, neorenesanso ter tretji rokoko in tretji barok. Neobarok in nemški historizem – pri nas znan tudi kot alt deutsch ali staronemški stil, je pri nas v tistih časih najbolj opažen.

7.1. NEOBAROK

Neobaročno pohištvo, kot že samo ime pove, ponavlja linije iz baroka, čeprav se sprva še drži linij bidermajerja in se nato postopoma čedalje bolj približuje baroku, s časom se začne dodajati tudi baročna ornamentika. Kot furnir se uporabi orehov les.

7.2. NEMŠKI HISTORIZEM

Pri nas znan kot alt deutsch ali staro nemški stil, se je razvil v Nemčiji kjer se je imenoval Gründerzeit, kar pravzaprav pomeni „leta ustanoviteljev“, saj se je takrat v Nemčiji dogajal ogromen gospodarski razcvet. Ta leta so bila čas, ko so državljani vse bolj vplivali na kulturni razvoj in ko je zlasti nemški srednji razred hitro povečal življenjski standard in kupoval sodobno pohištvo, kuhinjsko opremo in gospodinjske stroje. Začela se je načrtna gradnja več stanovanjskih zgradb, zaradi česar se poveča povpraševanje po pohištvu. Pohištvo v staro nemškem slogu se je povečini izdelovalo v obratih in tovarnah in se je izdelovalo v celoti, na primer kuhinja, dnevna soba…Staronemški stil, je pravzaprav preplet vseh prejšnjih slogov, še vedno uporabljajo veliko orehovega furnirja, a kasneje zaradi stroškov proizvodnje, uporabijo tudi bukev. Stoli so v tem obdobju prekriti z ornamentiranim usnjem, ker je usnje drago, pa kmalu začnejo uporabljati tudi imitacijo usnja, narejenega iz stisnjenega papirja. Velik poudarek je v tem obdobju, na struženih delih in rezbarijah, slog ornamentike pa je povzet iz renesanse in baroka.

8. ART NOUVEAU 1890-1914

Art nouveau obdobje, se začne v Franciji, pri nas je znan pod imenom secesija, ki ponovno do nas pride preko Nemčije in Avstrije. Art nouveau v dobesednem prevodu pomeni „nova umetnost“ in prav to so želeli narediti njeni ustvarjalci. Art nouveau je bila želja po ustvarjanju novega sloga za prihajajoče stoletje in zavestni poskus opustitve kakršnega koli pojma o davnih slogih preteklosti. Njegov cilj je bila nova umetnost za novo dobo. Umetniki in oblikovalci, ki so delali v art nouveauju, so želeli znova ceniti dobro obrtništvo, v dobi rastoče industrializacije in množične proizvodnje. Želeli so ustvariti umetnost za vsakdanje življenje, zato je art nouveau vplival na dekorativno umetnost in notranje oblikovanje. Pohištvo v slogu art nouveau je bilo priljubljeno, vendar ni nikoli popolnoma nadomestilo drugih slogov pohištva, saj je bilo drago in je zahtevalo visoko raven spretnosti. Najbolj značilni elementi pohištva, elastične krivulje so morale biti narejene ročno. Ustvarjanje in rezbarenje teh krivih oblik iz trdega lesa ni bilo enostavno. Rezultat je bil slog, ki si ga večina ljudi ni mogla privoščiti. Ena prvih stvari, ki jih opazimo pri slogu art nouveau, je občutek dolge, trdovratne črte. Nekaj tega izvira iz sploščenega prostora in linearne kakovosti japonske umetnosti, ki je bila takrat priljubljen vpliv med umetniki. Nekatere od teh linij so v obliki bičastih krivulj, podolgovatih krivih linij, ki se upogibajo nazaj k sebi. Te oblike lahko opazimo na dekorativnih predmetih za dom, lučeh in seveda pohištvu. Pohištvo art nouveau, odlikujejo ukrivljene črte in organske oblike in je bilo rezultat idej, ki so združevale naravo, oblikovanje in izdelavo. Art nouveau pohištvo je pogosto narejeno iz materialov, kot so trdi les, zlasti oreh, hrast in tikovina. Nekatere površine so ponovno okrašene z intarzijami. Kosi pohištva lahko vključujejo tudi kovine, ki so elegantno ukrivljene in upognjene.

9. ART DECO 1920-1940

Art deco, umetniški in oblikovalski slog, je bil priljubljen v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, začel se je v Parizu kot rezultat velike razstave dekorativne umetnosti leta 1925. Hitro se je razširil po vsem svetu, kjer je našel uporabo v likovni umetnosti, arhitekturi, modnem oblikovanju in dekorativni umetnosti. Art deco praznuje sodobno življenje in poudarja razkošje in prefinjenost. V art deco obdobju so bili predstavljeni novi materiali, kot so krom, bakelit in ploščasto steklo, pa tudi dragi materiali, kot so slonovina, mahagonij in temno lakirane površine. Art deco zaznamujejo predvsem geometrijske oblike, pogosto v obliki cik-cak ali chevronov (v obliki črke V). V tem obdobju poudarjajo navpične črte in gladke površine ter pogosto uporabljajo drzne barve in visoke kontraste. Kot pri obdobju pred tem, se stil, razširi na vse dekorativne izdelke za dom in svetila, seveda pa tudi na pohištvo. Pohištvo, ki je bilo izdelano v začetku tega obdobja je veljalo za drago razkošje, saj so ga izdelovali iz dragega in eksotičnega lesa, kot na primer mahagonija. Intarzije so v tem obdobju izdelane iz slonovine, medenine ali biserovine in pogost element pohištva art deco.
Drzne barve, kot sta črna in rdeča, so bile priljubljene. Če je bilo pohištvo oblazinjeno, so pogosto uporabljali usnje ali eksotično krzno.

10. BAUHAUS 1919-1933

Zadnji slog, ki ga bomo predstavili danes je bauhaus, saj ta stil ostaja vpliven še dan danes. Razvil se je v Nemčiji v znani šoli umetnosti in oblikovanja Bauhaus, ki je razvila značilen, sodoben stil pohištva.Prepoznaven slog, ki so ga razvili oblikovalci pohištva bauhaus, temelji na načelu preprostosti. Dela naj bi bila predvsem funkcionalna. Zaradi tega je bilo pohištvo reducirano na njegove osnovne elemente. Enostavnost pohištva bauhaus se kaže v elegantnem, lahkem in zelo modernem slogu. Osnovni deli pohištva, kot so plošče miz in noge ali nasloni sedežev in dna, so navadno reducirani na poenostavljene geometrijske oblike. Barvna paleta, ki se uporablja pri pohištvu , je preprosta. Natisi, vzorci in svetle barve so bili redki. Večina kosov je koncentrirana na osnovnih barvah, kot so črna, rjava, siva in druge naravne barve. Okraski, ki jih najdemo v nekaterih drugih slogih oblikovanja pohištva, intarzije ali izrezljane oblike, v slogu Bauhaus niso več prisotni.

Seveda, bi o teh obdobjih lahko napisali še marsikaj, a upamo, da vam to oriše osnovno podobo, kako so se stili razvijali in katere so glavne značilnosti in razlike med njimi.

Viri: study.com/David Julia, Christopher Muscato, Stephanie Przybylek
britannica.com/Joseph T. Butler