Zakaj nas privlačijo starine?

Vsi poznamo tisti občutek, ko slišimo pesem, ki nas takoj odpelje v preteklost, na določen spomin, ki nam je ljub. Ali pa vonj parfuma, ki nas spomni na določeno osebo in vonj sveže pečenega jabolčnega zavitka, ki nas takoj odnese v babičino kuhinjo in njeno naročje. Ali pa ko v roke primeš res star predmet in ti za trenutek zastane dih, ko pomisliš na ljudi in trenutke, ki jih je preživel, včasih dlje kot si sploh lahko predstavljamo. Ravno ta občutek “preživetega” je pri starinah tako izjemno psihološko privlačen. A za kaj pravzaprav? Odgovor je NOSTALGIJA, ki ne temelji le na estetiki ali vrednosti, ampak gre za občutek, ki ga danes psihologi opisujejo kot eno najmočnejših emocionalnih sil pri oblikovanju identitete, pripadnosti in občutka doma. Ta občutja bomo raziskali danes, saj nas pri RARO ANTIQUES ti občutki spremljajo vsakodnevno in verjamemo, da lahko s tem vpogledom pogledamo tudi v svojo dušo, naša življenja ter si z njim pomagamo oblikovati dom, ki nas bo vedno toplo objel. Vabljeni, da z nami odkrijete skrivnosti nostalgije in kako globoko je zakoreninjena v nas in v predmetih okoli nas.

Naše raziskovanje bomo začeli v SSKJ:

nostalgíja -e ž (ȋ) knjiž.
1. hrepenenje po domu, domovini; domotožje: v tujini ga je mučila nostalgija / nostalgija po domačem kraju
2. močna, otožna želja po tem, kar je osebek v preteklosti čutil, imel: nostalgija po miru, za preteklimi časi / tistih let se je spominjal z nostalgijo

Če preberemo to definicijo brez misli na to kako vsakodnevno sami dojemamo ta občutek, bi takoj pomislili, da je to slab, negativen občutek, ki si ga v svojih življenjih ne želimo. Ta prizvok negativnosti je nostalgija dobila skozi stoletja, saj so jo dolgo časa razumeli kot sopomenko za depresijo. Nenavadno a resnično, da so zaradi nostalgije celo odpuščali vojake iz vojske. Če preverimo od kod izhaja sam izraz nostalgija, takoj razumemo za kaj je temu tako. Besedo je namreč skoval švicarski zdravnik Johannes Hofer v 17. stoletju iz grških besed nostos (“vrnitev domov”) in algos (“bolečina”), ter jo obravnal kot duševno motnjo.

Ta skrajni pogled na nostalgijo se je sicer do danes omilil, a jo očitno po definiciji še vedno obravnavamo nekoliko negativno. Pa je spomin oziroma pobeg v preteklost res nekaj slabega? Predvsem v svetu starinarstva in zbirateljstva se zdi, da smo to čustvo posvojili kot nekaj pozitivnega, občutek, ki nam pomaga , da se povežemo s preteklostjo, z ljudmi in kraji, ter navsezadnje s predmeti.

Prav vsi imamo gotovo doma predmet, ki nas spomni na ljubo osebo, na čudovit izlet ali pa na čas, ki je že minil.  Če ta predmet primete v roko, vas takoj ponese k osebi, kraju in trenutku. Nam se zdi to odličen da ne rečemo celo čudovit dar, da nam lahko samo predmet povzroči toliko emocij.

Preverimo pa kaj o tem govori znanost in nam pomaga razložiti, te sladko grenke občutke, ki jih prinašajo starine.

1. Nostalgija kot notranji kompas

Nostalgija ni le hrepenenje po preteklosti; je čustvena regulacija.
Številni psihologi, med njimi Clay Routledge, Constantine Sedikides in Tim Wildschut, so v svojih raziskavah pokazali, da nostalgija povečuje občutke: povezanosti, smisla, stabilnosti in topline.

Ko držimo v rokah starino, se del teh psiholoških mehanizmov sproži avtomatično. Četudi predmet ni iz naše osebne preteklosti, deluje kot nekakšno sidro — fizična točka, ki poveže našo zgodbo z zgodbo človeštva.

2. Lepota preživetih stvari: zakaj patina deluje tako ganljivo

Patina je več kot obraba.
Je dokaz časa. Človeški um pa je nagnjen k romantizaciji vsega, kar je preživelo.

V evolucijski psihologiji se temu reče “znaki vztrajnosti” — ko nekaj obstane dolgo, nam vzbuja zaupanje. Podobno kot stara drevesa, kamnite stopnice ali hiše, ki kljubujejo stoletjem.

Materiali, ki nosijo sledove uporabe, govorijo v jeziku, ki ga prepoznamo nezavedno: “To je tukaj že dolgo, to je trdno, to ima zgodbo.

V antropologiji je ta pojav znan tudi kot biografija stvari, to je ideja, da imajo predmeti svoje “življenjske zgodbe” in da jih kot takšne tudi dojemamo.

Tako starine ne delujejo le kot objekt — delujejo kot tihe priče.

3. Predmeti kot spomini, četudi niso naši

Psiholog James J. Gibson je zapisal, da ljudje predmete ne dojemamo samo kot oblike, ampak kot nosilce možnosti (t.i. affordances).
Starina nam tako daje več kot samo možnost uporabe — daje nam možnost predstavljanja.

Na primer ko pogledaš v staro ogledalo,  ne vidiš le sebe. Vidiš in pomisliš na vse, ki so se vanj gledali pred tabo. Pomisliš na zgodbe, ki jih nikoli ne boš spoznal, a jih čutiš, da so tam.

To je čista psihološka projekcija — povsem normalna, človeška, in celo koristna.
Raziskave kažejo, da nostalgija krepi občutek identitete, ker nam dovoli, da svojo pripoved postavimo v širši kontekst.

Starine nam tako dajo občutek, da pripadamo nečemu večjemu.

4. Upočasnjeni čas kot protistrup sodobnosti

V hitro premikajočem se svetu starine delujejo kot nekakšna zavora. Spomnijo nas na tempo, ki ga sodobnost težko prenese — počasen in zbran.

Sociolog Hartmut Rosa govori o družbeni pospešitvi in o tem, kako sodobni človek išče načine, da se temu ritmu upre.
Starine so eden od takih načinov: materialni dokaz ritma, ki ga današnji čas skorajda ne pozna več.

Ko občudujemo ročno pozlato, drobno gravuro, intarzijo, ročno brušeno steklo, se ne navdušujemo le nad tehnično spretnostjo.
Navdušujemo se nad časom, ki ga je nekdo vložil — časom, ki ga danes redko kdo ima.

5. Čustvena aura predmetov: zakaj se nekaterih dotakneš in jih “začutiš”

V muzeologiji obstaja pojem “aura”.  Walter Benjamin je  v svoji knjigi The Work of Art in the Age of Mechanical Reproduction, trdil, da ročno izdelane, enkratne stvari nosijo avro neponovljivosti — nekaj, česar reprodukcije nimajo.

Mi se prav gotovo strinjamo s to trditvijo, saj ko vstopiš v prostor napolnjen s starinami začutiš drugačno toplino materialov, drugačen vonj in prav posebno tišino, ki ima lahko bi rekli “teksturo” in ti občutki niso naključni.

V psihologiji zaznavanja čutne kompleksnosti velja, da bolj kot je predmet senzorično bogat, bolj nas pritegne, ker daje več informacij našim čutom. Starine pa so fizično polne informacij. V nasprotju pa so sodobni predmeti pogosto poenostavljeni, minimalni, gladki in s tem informacijsko revni.

6. Zakaj nas starine delajo mehkejše

Ko prineseš starino v svoj dom, takoj občutiš spremembo. Prostor ni več samo sodoben ali minimalističen — postane več plasten.
Podobno kot človek z več izkušnjami postane bolj kompleksen in bolj zanimiv, tudi prostor to postane.

Psihološko gledano pa starine ustvarjajo občutek udobja, širijo občutek domačnosti, zmanjšujejo občutek osamljenosti (Routledge, 2016), povečujejo občutek zgodbe in nam ne nazadnje, dajejo neskončno možnosti za neskončne debate.

Tako nas starine učijo nežnosti do časa.

7. Privlačnost starin danes: ne gre za preteklost, gre za prihodnost

Paradoksalno se starine vračajo v naš sodoben svet tudi zato, ker gledajo naprej, v prihodnost.
Potrebujemo jih zdaj, v času,  ko je veliko poudarka na trajnosti, ponovne uporabe in upora proti hiperprodukciji saj delujejo kot najbolj trajnostna izbira.

Psihološko pa gre za nekaj še veliko globljega: Starine nas spomnijo, da smo del daljše pripovedi. Učijo nas, da ni vse kar šteje ustvarjeno danes in da lepota ni le v novem — včasih je v tem, kar je ostalo, kar je preživelo, kar je bilo ljubljeno.

Starine nas tako privlačijo, ker niso le predmeti. So emocionalna arhitektura, ki v naš notranji svet vnese globino, toplino in identiteto in nostalgija je pri tem eno od orodij — tisto najmehkejše, najbolj človeško.

Pri RARO ANTIQUES, zdaj veliko bolje razumemo za kaj nas ob nekaterih kosih prešine občutek, ki si ga ne znamo razložiti. Ker pravzaprav ne gledamo predmeta, gledamo preživet čas in gledamo zgodbo, ki ni naša — a nas nežno vabi na potovanje v preteklost, med ljudi, ki jih ni več in med zgodbe, ki samo še tiho šepečejo.

Vabimo vas, da si ogledate našo zbirko starin saj smo prepričani, da je med njimi marsikateri kos, ki bo tudi vam vzbudil občutke nostalgije in vas popeljal na pravo potovanje.

Dobrodošli!

VIRI:

• Boym, S. (2001). The Future of Nostalgia.

• Belk, R. (1988). “Possessions and the Extended Self.”

• Kahneman, D. (2011). Thinking, Fast and Slow.

• Appadurai, A. (1986). The Social Life of Things.

• McCracken, G. (1988). Culture and Consumption.

• Routledge, C. (2016). Nostalgia: A Psychological Resource.

• Nouvel-Kammerer, O. (2009). The Age of Comfort.

• Bourdieu, P. (1979). Distinction.