Hrepenenje po svetlobi je v naravi živih bitji. Kar predstavljajte si svet brez svetlobe. Od trenutka, ko so naši predniki zakurili prvo baklo, je zgodovina svetil odraz človeškega napredka, iznajdljivosti in želje po premagovanju teme. Svetila niso bila nikoli samo praktični pripomočki, ampak tudi simbol varnosti, udobja in razkošja. Poglobimo se v to fascinantno zgodbo o svetilih, ki osvetljuje ne le naše domove, ampak tudi našo zgodovino.
Najpomembnejši vir svetlobe že od začetka življenja na Zemlji je seveda Sonce. Naravna svetloba je bila ključnega pomena za zgodnje civilizacije, ki so oblikovale svojo arhitekturo tako, da so kar najbolje izkoristile sončno svetlobo. Eden najbolj znanih primerov je Pantheon v Rimu, kjer je osrednja odprtina v kupoli, služila kot vir dnevne svetlobe.
Seveda pa so umetno razsvetljavo poznali že za časa gradnje Pantheona, ki je bil zgrajen okoli leta 126.
Približno 70.000 let pr. n. št. se namreč pojavi prvi poskus izdelave umetne razsvetljave. Ogenj so že poznali, a iznašli so način kako bi ogenj lahko prenašali s sabo in tako so iznašli bakle. Te so izdelovali iz votlih kamnov, školjk ali podobnih negorljivih materialov. Napolnili so jih z gorljivimi materiali, kot sta posušena trava, les ali mah, in jih prepojili z živalsko mastjo. Bakle so bile tako ključne za nočno življenje prazgodovinskih ljudi, saj so omogočale odganjanje plenilcev in osvetljevanje jamskih bivališč.
Okoli 30.000 let pr. n. št. imamo prvi dokaz o notranji razsvetljavi, razsvetljavi bivališč. Jamski ljudje takrat začnejo uporabljati ogenj za osvetljevanje notranjosti jam. Izdelali so dimne kanale v stenah, da so omogočali prezračevanje, kar je omogočilo varnejšo uporabo ognja v zaprtih prostorih. Stene, pa so zgladili z brušenjem do sijaja, kar je izboljšalo odboj svetlobe in omogočilo boljšo vidljivost v temačnih predorih jam.
Če gremo nekaj tisočletji naprej se znajdemo na Japonskem, 5.000 pr. n. št. kjer so odkrili zanimiv način za prenašanje svetlobe. Lovili so namreč kresnice in jih zapirali v kletke iz tankega lesa, s čimer so ustvarili prenosne vire svetlobe. Na drugih območjih, kot npr. v Sredozemlju, pa so v tem času uporabljali oljčno olje za osvetljevanje poti.
500 let pr. n. št. pa se pojavijo že prva svetila, takšna kot jih poznamo še danes – oljne svetilke. Te prve oljne svetilke, so bile napolnjene s surovo nafto ali živalskimi olji, in so zaradi preproste uporabe postale izredno priljubljene. Poleg preproste uporabe pa so kovinske posode z stenjem omogočale tudi dolgotrajnejše in varnejše gorenje.
400 let pr. n. št. odkrijejo nov način za zadrževanje svetlobe, ki ga tudi poznamo še danes. To so bile sveče in Grki ter Rimljani so razvili te prve sveče, izdelovali pa so jih iz stenja in čebeljega voska ali loja. Sveče so bile sicer učinkovitejše od oljnih svetilk, ampak so bile dražje in za to omejene le na bogatejše sloje prebivalstva.
Nato se zelo dolgo ne zgodi pravi premik v razvoju svetil, vse do leta 1669, ko nemški alkimist Henning Brand, odkrije fosfor, snov, ki je poznana po svoji svetilnosti v temi. Takrat začnejo fosfor uporabljati v znanstvenih laboratorijih, saj je bila uporaba odprtega ognja v njih prenevarna.
Skoraj stoletje pozneje, leta 1761 pa razvijejo tudi sodobne sveče, ki so izdelane iz voska in stenja, ter nimajo neprijetnih vonjav, tako so hitro postale razširjene v takratnih gospodinjstvih.
Pravi napredek pri svetilih pa pride šele z industrijsko revolucijo. Leta 1790 namreč razvijejo plinske svetilke, kar je omogočilo razsvetljevanje ulic in domov. V takih svetilih pa so bili pogosto uporabljeni plini, kot so, metan, butan in propan.
Nato pa leta 1800, Alessandro Volta postane eden prvih prvih ljudi, ki je načrtno uporabil elektriko in najbrž se mu niti sanjalo ni, kaj bo to pomenilo za razvoj svetil. Tako mine skoraj sto let poskusov z elektriko, da pride do ponovnih premikov pri svetilih in tokrat ta premik povzroči izumitelj Thomas Alva Edison, ki je leta 1879 izumil prvo trajno električno žarnico, z oglenim žarilnim nitjem, ki je gorelo do 1200 ur. Tako je električna razsvetljava hitro nadomestila plinsko razsvetljavo predvsem v zaprtih prostorih, kasneje pa tudi na prostem.
Ko vstopimo v 20. stoletje, se že leta 1904 zgodi novi premik na področju razvoja svetil. Razvijejo namreč fluorescenčne svetilke, ki so omogočale večjo energetsko učinkovitost kot žarnice. Peter Cooper Hewitt pa je se je podpisal pod razvoj prve živo srebrove sijalke, ki je bila združljiva s takratno električno infrastrukturo.
Ponovno mine skoraj pol stoletja, za nova odkritja. Leta 1960 namreč Nick Holonyak, znanstvenik pri General Electric, izumi prvo diodo LED, ki je proizvajala svetlobo s polprevodnikom. LED-svetilke so postale sinonim za energetsko učinkovito in trajno razsvetljavo.
In LED diode so nekako tudi naznanile 21. stoletje, saj imajo sodobne LED-sijalke življenjsko dobo 2–4-krat daljšo od drugih vrst razsvetljave in so izjemno energetsko učinkovite, zato so v teh časih tudi pridobile na popularnosti. K njeni popularnosti oziroma prevladi na svetlobnem trgu, pa je pripomogel tudi zakon, saj so z letom 2005, začeli prepovedovati uporabo žarnic z žarilno nitko, predvsem zaradi njihove neučinkovitosti in vpliva na globalno segrevanje.
Zanimiva zgodovina svetil nam kaže, da razvoj na tem področju gotovo še ni končan, saj je človeška radovednost in domišljija neizmerna, tako lahko samo ugibamo kakšna nova odkritja se bodo morda na tem področju pojavila še za časa našega življenja. Prepričani pa smo tudi, da boste morda ta čudež svetlobe, ki ga imamo na konicah prstov, sedaj še bolj cenili kot do sedaj. Koliko let in koliko izumov je bilo, da imamo takšno udobje svetlobe, ki nam je vsem kar nekoliko samoumevno.
Da pa boste svoja domovanja in okolico osvetlili v stilu, imamo pri RARO ANTIQUES, široko ponudbo raznovrstnih luči, svečnikov in oljnih svetilk. Vabljeni, da si izberete svoje.