ZGODOVINA OGLEDAL

Ogledala – zvesti spremljevalci naše samopodobe in nemi opazovalci vsakdana. Od preprostih poliranih kamnitih ogledal, kjer so se antični ljudje prvič uzrli s sumničavim pogledom, do današnjih steklenih mojstrovin, ki nam včasih prikažejo več, kot bi si želeli. Ogledala imajo bogato in zanimivo zgodovino in niso zgolj praktični pripomoček – stoletja so burili domišljijo, služili kot čarobna vrata v druge svetove in bili simbol človeške duše. V tem prispevku bomo odkrivali, kako so ogledala prepotovala pot od starodavnih orodij do predmetov, ki nas hkrati tolažijo in kritizirajo.

Prva “ogledala” so bili tolmuni, kjer so ljudje z nejevero ugotavljali, da gre za njihovo lastno podobo. Tako je narava poskrbela za prvo ogledalo, saj nam je podarila vodo, ki ima odbojne lastnosti. Prav to je vzpodbudilo zanimanje ljudi in s tem poskrbelo, da so ljudje začeli iskati in raziskovati načine za izdelavo bolj vzdržljivih ogledal, kot pa je bilo shranjevanje vode v vedrih in ogledovanje v njih.

Prva prava ogledala so bila tako izdelana iz ljudem lahko dosegljivih materialov. Kot najbolj učinkovito pri obdelavi se izkaže vulkansko steklo oz. obsidian, ki so ga polirali, da so dosegli odbojno površino. Eden od očitnih negativnih vidikov obsidiana je, da je črn, zato to še vedno ni bila popolna rešitev.

Starodavno ogledalo iz obsidiana.

Črna barva obsidiana je odbojno sliko naredila precej temnejšo in jasna vidljivost v njem je bila mnogokrat otežena. Obsidianova ogledala so največkrat najdena v Turčiji in Južni Ameriki, kar kaže na to, da je bila ideja o ogledalu, svetovno razširjena. Predvsem v Južni Ameriki, pa je bila uporaba teh ogledal, namenjena predvsem šamanom, ki so z njimi izvajali obrede in iz njih prerokovali, ter niso imela namena osebne nege.

Napredek od prvih poliranih kamnitih ogledal, predstavljajo ogledala izdelana iz poliranega bakra. Ta so najdena tako pri Mezopotamcih kot starih Egipčanih. Ta ogledala še vedno niso bila takšna kot jih poznamo danes in so delovala na podoben način kot kamnita ogledala, ter niso vsebovala stekla. Tako se je pri njih pojavil isti problem kot pri kamnitih ogledalih. Zaradi barve kovine, je bila podoba v ogledalu še vedno popačena. Tako so poskušali s poliranjem tudi drugih kovin, tudi zlata in srebra, a učinek je bil še vedno podoben.

Prva ogledala, ki nekoliko spominjajo na moderna ogledala, so bila najdena v Libanonu in naj bi bila izdelana v 1. stoletju n. št. To so bila prva ogledala izdelana iz stekla ter prevlečena z zlato folijo ali svincem, saj sta bila to lahko dostopna materiala in zelo odbojna.

Rimljani so bili tisti, ki so na koncu odkrili, kako uporabiti pihano steklo za ustvarjanje odbojne površine, vendar so ta takrat bolj spominjala na konkavna ogledala. Konkavna ogledala sicer nekoliko izkrivljajo podobe v odsevu, vendar so bila takšna steklena ogledala kljub temu zelo priljubljena, saj so opravila svojo nalogo, četudi niso bila posebej učinkovita.

Ogledala tako v tem času, še niso bila popolna, vendar so ljudje počasi že raziskovali nove proizvodne procese. Mine pa kar nekaj stoletij, pravzaprav skoraj celoten srednji vek, da pride do znatnejših napredkov. Namreč v srednjem veku je bilo pogosto prepričanje, da imajo ogledala magične lastnosti, predvsem za to ker odražajo in izkrivljajo realne odseve, ter so jih zaradi tega povezovali z okultizmom in čarovništvom. Tako takrat nastane kar nekaj vraževerij, saj so mnogi verjeli, da ogledala lahko ujamejo dušo in pokažejo v prihodnost.  Redkost in velika vrednost ogledal v tem času pa je še povečala njihovo mistiko, zaradi tega je bila njihova uporaba pogosto obravnavana z velikim spoštovanjem ali pa so jih celo prepovedali, zlasti v okoljih, kjer so se bali vpliva nadnaravnega sveta.

Ravno zaradi teh prepričanj se razvoj ogledal ustavi in znatni premiki se zgodijo šele v 16. stoletju, v Benetkah.

Beneška ogledala so ključni del zgodovine razvoja ogledal,  odkrili so namreč napredno tehniko za premazovanje stekla z amalgamom iz kositra in živega srebra. To je omogočilo ustvarjanje ogledal z veliko odbojnostjo in jasnostjo, kar je bilo veliko napredovanje v primerjavi s prejšnjimi metodami. Ogledala, proizvedena v Benetkah, so tako postala svetovno znana zaradi svoje izjemne kakovosti in so predstavljala pravi statusni simbol.

Ena od najbolj fascinantnih zgodb o beneških ogledalih, je povezana z zaščito njihovih skrivnosti. Benetke, ki so takrat imele pravi monopol nad izdelavo ogledal (zaradi tega pa postale tudi tako mogočne in bogate) in so si ga prizadevale ohraniti, so zato mojstre, ki so izdelovali ogledala, preselili na otok Murano. To je omogočilo strogo kontrolo nad proizvodnjo ogledal in preprečilo, da bi se tehnike širile izven mesta. Mojstri so morali priseči na molk, in tisti, ki so poskušali deliti skrivnosti s tujci, so bili pogosto obsojeni na smrt. Beneška ogledala so tako postala simbol bogastva in prestiža, zaradi skrivnosti njihove izdelave in zaradi naporov za zaščito, pa so ostala skrivnostna in dragocena za dolgo časa. Vse to je preprečilo širši dostop do ogledal in njihova splošna uporaba se razširi šele v 17. stoletju, ko so se kljub strogim ukrepom skrivnosti sčasoma razkrile. V 17. stoletju so tako francoski in angleški obrtniki začeli razvijati lastne tehnike za izdelavo ogledal, vključno z uporabo bolj dostopnih materialov, kot je srebro, in z naprednejšimi postopki za obdelavo stekla. To je omogočilo širjenje proizvodnje ogledal v druga evropska mesta, predvsem v Pariz in London, kjer so začeli uporabljati tehnologijo za ustvarjanje ogledal, podobnih beneškim.

Pri razkritju beneških skrivnosti pa je imel veliko poleg tudi francoski kralj Ludvik XIV. oziroma bolje znan kot Sončni kralj. Ludvik XIV. je namreč iskal načine, kako pridobiti to novo tehnologijo za izdelavo ogledal, da bi izboljšal in dvignil razkošje v svoji dvorani v Versaillesu. Tako je s podkupovanjem uspel pridobiti več beneških mojstrov, ki so skrivnosti izdelave ogledal razkrili francoskim obrtnikom. Ti pa so nato začeli proizvajati ogledala za kralja in takrat je nastala znamenita dvorana “Galerie des Glaces” (Galerija ogledal) v Versaillesu. Ko je bila galerija v 1680ih dokončana, je bila okrašena z ogromnim številom ogledal, kar je bilo za tiste čase pravi dosežek in dokaz bogastva ter moči.

To je bila ključna prelomnica v zgodovini ogledal, saj so se tajne tehnike, sprva skrbno varovane v Benetkah, zdaj širile v Evropo, kar je omogočilo nadaljnji razvoj tehnologije izdelave ogledal na širšem trgu, s tem pa tudi konkurenčnost in lažji dostop do njih za večje število ljudi.

Zaradi lažje dostopnosti pa se takrat zgodi še en prelomen dogodek v dolgi zgodovini ogledala. Ogledala iz funkcionalnega kosa, v mnogih evropskih državah postanejo tudi dekorativni kosi, ki kažejo na status in prestiž lastnikov.

Spet traja skoraj stoletje, da se ogledala ponovno razvijejo. Leta 1835 izumijo ogledala s srebrnim premazom. Pri teh je bila za odbojnost uporabljena tanka plast kovinskega srebra. Izum te tehnike pripisujemo nemškemu kemiku Justusu von Liebigu. Njegova metoda je bila precej kompleksna in bistveno naprednejša od vseh predhodnih tehnik. Pri postopku so na čisto steklo nanesli tanko plast kovinskega srebra s kemijsko redukcijo srebrovega nitrata. Ta inovacija je spremenila proizvodnjo ogledal, saj je zahtevala le majhno količino srebra, vendar je ohranila odbojne lastnosti ogledala. Odkritje, da za odboj svetlobe ni potrebna debela plast srebra, je omogočilo hitrejšo proizvodnjo in pocenitev ogledal. S tem so postala ogledala dostopnejša širši in revnejši populaciji, saj so bila enostavnejša za izdelavo in cenejša za množično proizvodnjo.

Izum von Liebiga, spominja tudi na današnje tehnike izdelave ogledal, le da namesto srebra, ki je bilo uporabljeno za odsevni premaz v njegovem času, danes za premaz uporabljamo aluminij, poleg tega pa v sodobnem postopku staljen aluminij na steklo nanesejo z vakuumom, takšna metoda pa omogoča hitrejšo proizvodnjo ogledal kot kadarkoli prej.

Prepričani smo, da se bo tehnika izdelovanja ogledal še naprej razvijala, a ker smo oboževalci starin, so nam najljubši, te ki so že videli stoletja, na katerih se je naredila patina in ustvarila prav posebno sliko. Takšna ogledala se zdijo kot da imajo dušo in tako povsem verjamemo, da so nekoč ljudje, ki ogledal niso srečevali na vsakem koraku, do njih imeli strahospoštovanje. Nekaj vraževerja pa se je ohranilo vse do danes. Vsi gotovo poznamo tisto najbolj znano vražo – če razbiješ ogledalo imaš sedem let nesreče. Morda vam za konec razkrijemo samo še kako se zaščititi pred to nesrečo če do takšnega slučaja kdaj pride.

Ta vraža pravzaprav izvira iz časa rimljanov, trdili so namreč, da ogledala ne prikazujejo zgolj vašega odseva, temveč vašo dušo. Tako je razbitje ogledala veljalo za škodo vaši duši, kot nekakšno znamenje, da vaša duša ni več povezana z vami. In ker so verjeli, da se vse življenje obnavlja na 7 let, so verjeli da boste po 7 letih, dobili nazaj dušo, ki vam je bila odvzeta. Če naslednjič, ko razbijete ogledalo ne želite čakati na nesrečo in na vračilo duše, lahko poskusite s katero o metod, ki so jih v teh primerih uporabilo stari rimljani:

• ob mesečini zakoplji vse kose razbitega ogledala,
• prižgi sedem belih sveč in jih ugasni ob polnoči z enim vdihom
• pusti razbito ogledalo na mestu kjer se je razbilo sedem ur, preden ga pospraviš

Čeprav danes tega prepričanja ne jemljemo tako resno, je prav ideja, da ogledala povezujemo z dušo, razlog, zakaj še danes poznamo vražo o razbitem ogledalu.