Ste vedeli, da so socialna omrežja obstajala že stoletja nazaj? Seveda ne v obliki kot jih poznamo danes, a še vedno zelo podobno in primerljivo z današnjimi časi.
Takratna socialna omrežja niso imela imen kot so Facebook, Instagram, Twitter… ampak se jim je povsem enostavno reklo vizitka ali kartica – kar so pravzaprav tudi bile. Lično oblikovane vizitke na katerih je bilo ponavadi zgolj ime, bolj redko pa tudi naslov ali območje, kjer je oseba živela. Predstavljale so pomemben družbeni in etični vidik tedanje družbe, da pa si lahko predstavljamo kaj so pravzaprav pomenile, pa moramo še nekoliko bolj v preteklost.
Prve “vizitke” so uporabljali že stari Egipčani, ki so v templjih čaščenja, puščali keramične ploščice, na ploščici pa se je ponavadi nahajalo ime in naziv lastnika. Ponovno jih nato najdemo v 15. stoletju na Kitajskem, a svoj razcvet doživijo, ko se v začetku 19. stoletja, iz Francije, razširijo po vsej Evropi in Ameriki. Takrat začnejo izdelovati papirnate kartice, ki postanejo priljubljene predvsem pri višjem sloju. Te so na začetku povsem minimalistične, na njih najdemo le lepo izpisano ime lastnika na belem ali smetanastem papirju, ko pa se tehnologija čez leta spreminja se z njo začnejo spreminjati tudi vizitke.
Razvoj tehnologije omogoči, da so vizitke lahko barvite, poslikane, dodajajo lahko različne vzorce in fotografije, s tem postane neskončno kreativnih možnosti, kar tedanja družba s pridom uporabi.
Vizitke so uporabljali tako moški kot ženske. 
Ženske vizitke so bile ponavadi večje in so jih hranile v posebnih šatuljah iz srebra, slonovine ali školjke. Moške vizitke pa so bile manjše, da so jih lahko nosili v prsnem žepu.
Zelo pomembno pa je bilo, da si se držal določenih pravil, ko je prišlo do izmenjave vizitk. S poznavanjem le teh, si pokazal tudi svoj status in manire. V tistih časih, namreč ni bilo tako enostavno priti k nekomu domov na obisk. Predstavljajte si za trenutek čas, ko smo bili še brez telefonov, mobitelov in interneta.. Kako so se ljudje tedaj dogovarjali za sestanke, druženja ali samo preprost obisk? Seveda z vizitkami. Vizitko si prinesel k osebi, katero si želel obiskati, na dom, tam jo je prevzel butler, ki jo je pustil v veži, na pladnju, ki je bil prav za ta namen – to so bili ponavadi posrebreni ali medeninasti pladnji, s kipci in veliko okrasja, da so padli v oči. 
Vizitke so bile tako vedno na vidnem mestu, vizitka največjega imenitneža, pa je bila vedno na vrhu, da so vsi videli, kako pomembne prijatelje imaš. Vizitka, je bila na to prevzeta od glavne ženske v hiši. Ta je presodila ali si vašega obiska želi ali ne. Če je svojo vizitko poslala nazaj, osebi od katere je dobila vizitko, je to pomenilo, da je obisk zaželen. Če pa je svojo vizitko poslala v kuverti ali pa sploh ni prišlo do odgovora, pa je to pomenilo, da obisk ni zaželen. Posebno pravilo je obstajalo tudi, če je moški prvič prinesel vizitko k hiši. Takrat je moral prinesti vizitko za vse ženske v hiši. Če pa je bila ženska tista, ki je prvič prinesla vizitko, pa je morala pustiti dve svoji, za glavnega moškega in žensko v hiši in eno vizitko od svojega moža, ki bi jo nato predali glavnemu moškemu hiše.
Prav tako so imeli veliko vlogo pri prepoznavanju, zakaj in kako je vizitka prišla, vogali vizitke, ki so jih za drugačne primere prepogibali drugače. Če je bila kartica prepognjena v desnem zgornjem kotu, je to pomenilo, da je bila vizitka prinesena osebno, drugače je pomenilo, da jo je prinesel služabnik. Če je bil prepognjen levi zgornji kot, je oseba želela sporočiti svoje čestitke, če je bil prepognjen spodnji levi kot, so želeli sporočiti sožalje, če pa je bil prepognjen desni spodnji kot, pa so sporočili, da odhajajo na daljšo pot. 
Če si bil srečnež in si dobil pritrdilen odgovor in si smel na obisk, so ponavadi, na vizitkah bile dopisane določene podrobnosti, kot na primer kdaj se bo postreglo s čajem – se pravi kdaj morate priti ali pa določene ure, ko je gospa hiše pri volji za obiske. Ti obiski pa so bili ravno tako regulirani. Šlo je za največ dvajset minut, kjer so se vljudno pogovarjali, a tako navezovali tesnejše stike, kar je lahko pomenilo, da bodo v kasnejšem obdobju, morda vizitko s prošnjo za obisk prejeli tudi sami ali pa celo ponovno povabilo, morda naslednjič celo na zabavo ali večerjo.
Največkrat so bile vizitke uporabljene ob posebnih priložnostih in dogodkih. Pravilo in manira je namreč velevala, da si z vizitko uradno izrekel čestitko ali sožalje, najkasneje v enem tednu po dogodku, pa naj si je šlo za zaroko, poroko, povečanje družine ali smrt in bolezen. Prav tako so vizitko ponavadi prinesle ženske ob selitvi, da bi tako navezale stik, z sosednjimi damami. Z njimi so vabili na praznovanja in zabave, prav tako pa so služile kot ponudbe dvorjenja.
Tudi takrat, pa so podobno kot danes, ko kot kratice v sporočilih uporabljamo lol, brb… tudi sami iznašli kratice, s katerimi so hitreje sporočili, kaj si od vas želijo. Na primer, kratica p.f. je pomenila čestitko, p.r. zahvala, p.c. sožalje, p.f.N.A. srečno novo leto, p.p.c. odhajam za nekaj časa, p.p. da se želimo osebi, ki ji vizitko pošiljamo, predstaviti…
Lahko si predstavljamo, kako zanimiva komunikacija je to bila, predvsem pa veliko bolj umirjena kot danes, ko smo dosegljivi 24 ur na dan, kadarkoli, kjerkoli, nas lahko doseže kdorkoli, brez da bi nas za to vprašal ali pa se morda vsaj nekoliko potrudil, da stopi v stik z nami. Lahko pa potegnemo tudi vzporednice z začetkom članka in ugotovimo, da je to prav zares bilo socialno omrežje pretekle dobe. Želeli so imeti čim več prijateljev – vizitk na pladnju, lahko so tvojo prošnjo prijateljstva zavrnili ali potrdili, z vizitko si lahko pokazal svoj stil in okus, se na njej morda tudi pohvalil, kot dandanes počnemo s fotografijami… in to vse nam le dokazuje, kako socialna bitja smo ljudje, kako si vedno želimo družbe in novih poznanstev in da ljudje iz pred stoletja in več, niso bili tako drugačni od nas.
Vizitke so s prihodom telefona, počasi začele izginjati, danes jih najdemo le še kot poslovne vizitke, na katerih ponavadi osebe predstavijo svoj posel, a naslednjič, ko boste prejeli kakšno vizitko, ne pozabite kakšna zgodovina in zgodba je pravzaprav za temi preprostimi pravokotnimi kosi papirja.
Ker pa žal nismo padli v nek pretekli čas in smo še vedno v 21. stoletju, bomo pri RARO ANTIQUES veseli, če se nam pridružite na modernih socialnih omrežjih, a tudi tistih papirnatih se ne bomo branili.