Tramp art ali če poslovenimo “potepuška umetnost” je umetniško gibanje, ki se je začelo nekje leta 1870 in je trajalo vse tja do 1940ih. Je gibanje, ki mu že samo ime dela veliko krivico… A pojdimo po vrsti, saj se tramp arta, drži kar nekaj mitov, razlog pa tiči v tem, da nimamo veliko zgodovinskih dokazov in predvsem dejstvo, da večina tramp arta ni podpisanega in datiranega.
Kot že omenjeno, se potepuška umetnost, začne nekje v drugi polovici 19. stoletja. Bila je razširjena po vsem svetu in je izredno vplivala na ustvarjalno zgodovino – predvsem ustvarjalno zgodovino malega človeka. Po svetu naj bi jo razširili evropski emigranti, predvsem Nemci in Skandinavci. Po definiciji je tramp art, ljudska umetnost in slog obdelave lesa, predvsem iz recikliranih materialov, kot so bile škatle za cigare in transportnih zabojev, njihov les pa je bil rezan v plasti geometrijskih vzorcev z izrezljanimi zunanjimi robovi vsake plasti.
Kot nam že samo ime pove, se je smatralo da so takšno umetnost ustvarjali predvsem potepuhi, kar pa je bilo v preteklosti že zavrnjeno. Seveda, je kakšno od teh umetnin izdelal tudi potepuh, kot menjavo za hrano ali prenočišče, a vse več je dokazov, da so se z njo ukvarjali, predvsem moški delovnega razreda in otroci. Dejstvo je da, je bila že sama pridobitev materialov naporna, čeprav se je takrat dalo škatle za cigare dobiti z lahkoto, so bile le te sestavljene le iz šestih majhnih in tankih deščic lesa, kar je pomenilo, da so za vsako delo potrebovali kar nekaj škatlic. Te so seveda bile polepljene, z reklamnimi nalepkami, ki pa so jih preden so jih uporabili, odstranili ali pa se zelo potrudili da so jih zakrili. Je pa bilo delo z lesom za ljudi sproščujoče in vsak je imel žepni nožek, s katerim je bila ustvarjena večina 
potepuške umetnosti. Tako je bilo izdelovanje tramp arta na nek način zamudno, krhko in delovno intenzivno, kar ne sovpada z nomadskim načinom življenja potepuhov, ki so jim pripisovali tovrstno umetnost.
Izraz tramp, se sicer prvič pojavi leta 1959, ko ga v svojem članku Frances Lichten, poimenuje kot “tramp work” (“potepuško delo”), kar se potem skozi 60ta leta s pomočjo mnogih časopisnih člankov spremeni v tramp art. Prodajalci starin v tistih časih, pa so takšno ime videli kot prednost, saj je povečevala mističnost samih kosov tramp arta. Tako se tega umetniškega gibanja še kar drži isto ime. Pojavljajo se ugibanja, da je morda do takega imena prišlo, zaradi napačnega prevoda, namreč lahko je beseda prišla iz nemške besede “trampen” – štopanje, kar se nanaša na vajence, ki so potovali, da bi se izučili rezbarske obrti. Ker naj bi sam tramp art prišel iz Nemčije in Skandinavije, je velika verjetnost, da je ta pomota resnična.
Zanimivost pri tramp artu, je tudi ponavljajoča se tematika oziroma dizajn samih predmetov, saj ni zgodovinskih dokazov, da bi za to vrsto umetnosti obstajali kakšni načrti, kot so na primer obstajali za pirografijo, prešite odeje… kar nakazuje na to, da potepuška umetnost ni imela meja, rutine in popolne tehnike, ki bi ji umetnik lahko sledil. Edina skupna lastnost tramp art umetnikov, je bila škatlica za cigare, tako se verjame, da slogovna podobnost nastane prav zaradi dejstva, da so uporabljali enak material. Umetniki, so po navadi uporabili čisto ves les, ki so ga pridobili iz škatel, večje kose, so porabili v plasteh podstavkov, manjše ostanke pa so uporabili za okrasitev – najbolj priljubljena okrasa v tramp artu sta prav gotovo bila srce in zvezda.
Omejitve surovin so jim tako na nek način predstavljale prednost in vzpodbujale njihovo ustvarjalnost.
Obstajata dve najbolj prepoznani tehniki v potepuški umetnosti. Ena je sestavljena iz zarezovanja in nanosa plasti, pri čemer je vsaka plast nekoliko manjša od prejšnje, da so ustvarili piramidasto obliko. Vsak posamezen kos je večkrat zarezan, na robu kosa lesa, so tako izrezali preprosto črko V, če pa so želeli bolj dovršeno obliko pa so uporabili zarezo, ki je pokrivala večjo površino. Plasti, ki so jih ustvarjali iz lesa, so ustvarile zanimiv videz in ker so bili izdelki, ki so jih izdelovali, predvsem dekorativnega značaja, jim je to dodalo višjo dekorativno vrednost.
Druga tehnika pa se imenuje “trnova krona”, ta sicer ni bila tako priljubljena, saj je bila nekoliko bolj zapletena. V tej tehniki, je bil kos lesa zarezan skupaj na prepleten in prekrivajoč se način, kosi so bili tako medsebojno povezani, 
večplastni in zgrajeni kot vretenca, kar je dalo učinek zvezde.
Obema tehnikama je še vedno skupen material – škatla za cigare. Glede na količino škatel, ki so jih potrebovali za
izdelavo enega kosa , se kar ne moremo načuditi od kje vse so lahko umetniki pridobili toliko škatel za svoja ustvarjanja. Skrivnost je v tedanji kulturi, saj je bilo na prelomu dvajsetega stoletja, kajenje cigar na vrhuncu. Veljale so namreč za simbol moškosti in bogastva. Uspeh, ki so ga v tistem času doživljale cigare, je pomenil veliko konkurenco. Tekmeci so se za kupce tako morali bolje potruditi, kar je pomenilo več oglaševanja in predvsem so dvignili predstavitev izdelkov na nov nivo. Tako so bile škatle za cigare narejene iz malo boljšega lesa in okrašene s čudovitimi nalepkami. Vsak od nas seveda pomisli, kako da niso podjetja škatel reciklirala in jih uporabila ponovno, a davčni zakoni v tistih časih tega niso dovoljevali. Tako je bilo teh kvalitetnih lesenih škatlic v izobilju, les iz katerih so bile narejene pa je bil mehak in idealen za rezbarjenje, zato seveda ni trajalo dolgo, da se je za njih našla ponovna uporaba. Škatle za cigare pa tudi ostajajo edini način za kolikor toliko približno datiranje tramp arta, saj so škatlice, ki so jih uporabljali, bile standardizirane po letu 1850.
Tramp art je tako ljudska umetnost, ki je bila med ljudmi tiste čase izredno priljubljena, o čemer priča tudi količina predmetov, ki jih lahko najdemo še danes. Najbolj pogosto so tramp art ustvarjalci izdelovali okvirje za slike in fotografije, škatlice za nakit, najdemo pa tudi bolj religiozne
predmete v tem stilu, ohišja za ure in celo pohištvo, ki je izdelano po vzoru tramp arta. Tako je bilo to res čudovito umetniško gibanje, ki ni samo izdelalo čudovitih dekorativnih in uporabnih predmetov, ampak gibanje, ki išče načine za ponovno uporabo zavrženih predmetov, še preden je to postalo moderno. Gibanje, ki je navadnega človeka spodbujalo k ustvarjalnosti in iznajdljivosti in vsekakor gibanje, ki ga mora spoznati več ljudi, saj so to predmeti izdelani iz ljubezni in ne v tovarni ali v umetniškem ateljeju z mislijo na končni dobitek, tramp art so nenazadnje ljudje izdelovali zase, da bi olepšali in izboljšali svoj dom, kot darila za prijatelje in družino, včasih pa tudi za menjavo za hrano in prenočišče. To so kosi v katerih lahko začutimo človeka, ki ga je izdeloval, kosi, ki so prav zaradi tega vsak svoj unikat, zato je prav. da jih ponovno začnemo ceniti, kot delčke naše preteklosti.
Prepričani smo, da ste po prebranem, prav gotovo navdušeni nad to pozabljeno umetnostjo. Najdite svoj kos potepuške umetnosti, ki bo unikaten dodatek za vaš dom, v naši spletni starinarnici!